Alergijske bolezni kože - 2. del

28. april 2011 108330

Vrste alergijskih bolezni kože

Med najpogostejše alergijske bolezni, ki so omejene na kožo sodijo atopijski dermatitis, alergijski kontaktni dermatitis in koprivnica (urtikarija).
Atopijski dermatitis je kronično vnetje kože, ki se pojavlja v vseh starostnih obdobjih, vendar je najpogostejši pri otrocih. Kasneje se bolezen pogosto umiri ali celo izzveni. Vnetje se sčasoma lahko tudi preseli s kože na dihalne poti in se razvijeta seneni nahod ali astma.

Slika: primer pogoste bolezni z imenom urtikarija

Pri nastanku atopijskega dermatitisa se prepleta več dejavnikov,od katerih jih danes poznamo le nekaj:
• dednost (70 % bolnikov z atopijskim dermatitisom ima vsaj enega družinskaga člana z atopijsko boleznijo, med katere štejemo atopijski dermatitis, astmo ali seneni nahod),
• okvarjeno delovanje zaščitne pregrade kože, zaradi česar koža postane suha in bolj dostopna za dražeče snovi iz okolja, alergene in mikrobe,
• okužba z bakterijo stafilokokus aureus,
• izpostavljenost alergenom
• stres...

Za bolezen je značilen izrazit srbež, izpuščaj na značilnih mestih in kroničen potek. Srbež bolnika sili k drgnjenju in praskanju kože, kar povzroči zagon izpuščaja in kožo poškoduje. Srbež negativno vpliva na spanje in koncentracijo. Razporeditev izpuščaja se značilno spreminja s starostjo. Do drugega leta starosti prizadane lica, zapestja in zunanje predele okončin. Lahko je obolela celotna koža, z izjemo predela pod plenicami. Pri otrocih starih od 2 do 12 let se izpuščaj najpogosteje pojavlja na koži okončin, vratu in gležnjev. Pri najstnikih in odraslih opažamo obolele upogibne predele okončin, pa tudi obraz, predvsem predel okoli oči ter roke in stopala. V zgodnjem otroštvu običajno poteka bolezen zelo akutno, z intenzivno rdečico in rosenjem. Z odraščanjem postane vnetje kože kronično, suho ter luščeče.Diagnozo atopijskega dermatitisa postavimo na osnovi značilnih kožnih sprememb in kroničnega ali ponavljajočega poteka bolezni. Zaradi opredelitve sprožilnih dejavnikov pri vsakem bolniku opravimo tudi kožne vbodne teste; kadar pa le ti niso izvedljivi, iščemo prisotnost specifičnih IgE protiteles v krvi. Z zdravili, ki so na voljo, atopijskega dermatitisa ne moremo ozdraviti, lahko pa z njimi omilimo neprijetne simptome. Cilj zdravljenja je omogočiti bolniku kakovostno življenje brez srbeža in z redkimi poslabšanji bolezni.
• Zdravljenje akutnih in hujših oblik atopijskega dermatitisa se začne z kortikosteroidnimi kremami. Učinkovita so tudi novejša lokalna zdravila, ki delujejo protivnetno, a ne vsebujejo kortikosteroidov.
• Zaradi okrnjenega delovanja zaščitne pregrade kože je bistvenega pomena redna nega kože, tudi v obdobjih izboljšanja, ko na koži ni videti vnetnih sprememb. Bolnik mora skrbeti, da kožo čim manj draži. Zato odsvetujemo uporabo tekočih mil in penečih kopeli. Skrbno je potrebno izbirati neodišavljene negovalne pripravke, ki kože ne izsušijo. Po umivanju se je vedno treba namazati z negovalnim pripravkom, ki je namenjen suhi in občutljivi koži.
• Alergija za hrano je pogosto eden od vzročnih dejavnikov pri otrocih; v tem primeru je potrebna ustrezna dieta. Pri alergiji za pršico je treba urediti bivalno okolje tako, da se, kolikor je le mogoče,izognemo stiku s pršico.

Urtikarija

Urtikarija je pogosta bolezen, ki prizadane kar 20% ljudi. Slovenski izraz za urtikarijo je koprivnica, ker so spremembe na koži videti podobno kot po stiku s koprivo. Spremembe na koži imenujemo urtike ali koprivke. Običajno izzvenijo v nekaj urah, nato pa se čez nekaj ur ali dni ponovijo. Pogosto jih spremlja otekanje vek, ustnic, obraza, dlani ali stopal. Včasih lahko nastane tudi oteklina sluznic (npr. žrela, grla, jezika). Takrat je dihanje oteženo, lahko pride celo do zadušitve. Otekanje mehkih tkiv in sluznic imenujemo angioedem.

Urtikarijo delimo glede na trajanje v:
• akutno urtikarijo (zagoni urtik se pojavljajo manj kot 6 tednov) in
• kronično urtikarijo (zagoni urtik se pojavljajo dlje kot 6 tednov;
lahko tudi nekaj mesecev ali celo let)Akutna urtikarija najpogosteje nastane ob ali po preboleli okužbi zgornjih dihal ali prebavil, lahko pa je tudi odraz alergije za zdravila (najpogosteje analgetike in antibiotike), hrano (npr. ribe, školjke, jagode in drugo sadje, sir, jajca, konzervanse, dodatke in barvila v hrani) ali pike žuželk (osa, čebela, sršen). Kadar je vzrok urtikarije alergija za hrano, se urtike praviloma pojavijo v 20 minutah, najkasneje pa v 2 urah po zaužitem alergenu. Kadar se zagoni urtik pojavljajo dlje kot 6 tednov, gre za kronično urtikarijo. Urtike pri kronični urtikariji lahko nastanejo spontano, ali pa jih izzovejo fizikalni sprožilni dejavniki; v tem primeru govorimo o fizikalni urtikariji. Fizikalno urtikarijo sprožijo mraz, toplota, pritisk, UV žarki, vibracije ali drgnjenje kože, lahko pa se pojavi tudi ob telesnem naporu ali pregretju telesa. Dokažemo jo s posebnimi provokacijskimi testi.

Kadar se urtike pojavijo spontano, brez očitnih sprožilnih dejavnikov, govorimo o kronični spontani urtikariji (pogosto jo imenujemo le kronična urtikarija). Kronična spontana urtikarija najpogosteje nastane zaradi avtoreaktivnosti. O avtoreaktivnosti govorimo, kadar imunski sistem proizvaja snovi, ki povzročajo sproščanje histamina iz posebnih celic v koži, mastocitov. Te snovi so pogosto protitelesa, ki so usmerjena proti lastnim IgE protitelesom ali mastocitom v koži. Poleg avtoreaktivnosti lahko kronično spontano urtikarijo povzročijo tudi prikrite okužbe (npr. vnetna žarišča v predelu zob, zajedalci v črevesu, okužba s hepatitisom B ali C...) ali psevdoalergijske reakcije na aditive v hrani, kot so konzervansi, umetna barvila, arome, ojačevalci okusa... Psevdoalergijska reakcija poteka podobno kot alergijska, le da pri njenem nastanku niso vpletena IgE protitelesa, ampak pride do neposrednega sproščanja histamina iz mastocitov in se pojavi že ob prvem stiku z psevdoalergenom. Kronično urtikarijo zelo redko povzroča alergijska rekcija za hrano ali zdravila, jo pa določena zdravila (npr. aspirin in nekateri analgetiki) lahko poslabšajo. Pri kronični spontani urtikariji običajno opravimo osnovne laboratorijske preiskave, ki jih na podlagi natančnega pogovora z bolnikom po potrebi razširimo. Kadar sumimo, da je vzrok urtikarije alergija za hrano ali zdravila, opravimo kožne vbodne teste ali iščemo prisotnost specifičnih IgE protiteles v krvi ali pa bolnika napotimo na provokacijsko testiranje v bolnišnico. Kljub preiskavam pa vzroka urtikarije velikokrat žal ne pojasnimo. Posebna oblika urtikarije je kontaktna urtikarija, ki nastane ob stiku s t.i. kontaktnimi alergeni, kot so meso, ribe, nekatere rastline in živali, lateks. Zdravljenje akutne in kronične urtikarije temelji na zdravilih, ki jih imenujemo antihistaminiki. Pogosto je potrebno jemanje višjih odmerkov. Pri akutni urtikariji so poleg antihistaminikov za hitro umiritev bolezni velikokrat potrebna tudi kortikosteroidna zdravila (npr. Medrol), ki pa jih je treba jemati le nekaj dni. Pri urtikariji je poleg zdravljenja z antihistaminiki zelo pomembno izogibanje vzročnim in sprožilnim dejavnikom, če so le-ti prisotni.

Borut Žgavec, dr. med. spec. dermatolog