Astaksantin - skrivno orožje športnikov!

30. junij 2012 29591

Kaj od naštetega lahko naravni astaksantin stori za športnike?

- jih okrepi
- poveča njihovo vzdržljivost
- jim omogoči, da se hitreje regenerirajo
- preprečuje bolečine v sklepih in mišicah po vadbi
- čisto preprosto iz njih naredi boljše športnike

Odgovor je: »Vse, kar je našteto zgoraj.«

Številni športniki so naravnemu astaksantinu zelo naklonjeni. Vnetja športnike upočasnijo in podaljšujejo čas regeneracije ter tako onemogočajo redne treninge. Športniki opažajo, da astaksantin pripomore k hitrejši regeneraciji, čutijo manj bolečin in utrpijo manj poškodb, ki jih povzroča pretirana vadba. Ugotavljajo tudi, da jim astaksantin blaži vnetja kit in dolgotrajne bolečine v sklepih.

Ena najpomembnejših koristi, ki jih športnikom, rekreativcem ali fizičnim delavcem prinaša jemanje naravnega astaksantina, je povečanje njihove moči in vzdržljivosti. Se še spomnite lososov? Kot kaže, ima astaksantin podoben učinek tudi v mišicah ljudi. Na Švedskem so leta 1998 opravili raziskavo, ki je potrdila, da so tisti, ki so jemali naravni astaksantin, postali močnejši in vzdržljivejši. V raziskavo so vključili 40 zdravih mladeničev, starih od 17 do 19 let. Polovica jih je šest mesecev jemala 4 mg astaksantina dnevno, polovica pa je dobivala placebo. Njihovo moč so merili na začetku poskusa, po treh mesecih in na koncu po šestih mesecih. Merili so število počepov do kota 90°, ki so jih lahko opravili fantje. Rezultati so bili osupljivi: v šestih mesecih sta se moč in vzržljivost študentov, ki so jemali astaksantin, izboljšali za 62 %, pri čemer so jemali le razmeroma skromne 4 mg astaksanatina na dan. Tisti, ki so jemali placebo, so bili boljši za 22 %, kar je normalno za ljudi v tej starostni skupini, saj so se na splošno ukvarjali s športom in bili fizično aktivni. Zaradi uživanja astaksantina sta se torej moč in vzdržljivost študentov povečali trikrat hitreje kot pri tistih, ki so jemali placebo! (Malmsten, 1998).

Poglejmo, kako astaksantin deluje na tem področju: mitohondriji, ki jih najdemo v mišičnem tkivu, proizvajajo do 95 % energije v naših telesih, in sicer tako, da razgrajujejo maščobne kisline
in druge snovi. Pri proizvajanju energije pa nastajajo tudi prosti radikali, ki povzročajo škodo na celičnih membranah in oksidirajo DNK. Prosti radikali škodujejo mišicam tudi po koncu vadbe
- aktivirajo vnet ne markerje, ki se nakopičijo v mišičnem tkivu ter povzročajo bolečine in utrujenost.

Po mitohondrijski teoriji staranja je degradacija mitohondrijev posledica oksidacije. Zaradi poškodb v celicah mitohondriji ne morejo več porabljati kisika v procesu dihanja, zato ne morejo več proizvajati energije. Ko pa celice ne morejo več proizvajati dovolj energije, moč in vzdržljivost posameznika upadeta.

Ker je astaksantin tako močan antioksidant, učinkovito lovi proste radikale v mišičnem tkivu in odstranjuje singletni kisik.

Intenzivnejša ko je telesna vadba, več prostih radikalov nastaja v telesu. ce izvajamo vadbo, ki porabi 70 % več kisika, kar je običajno pri vzdržljivostnih športih in aerobiki, se v celicah proizvaja 12 krat več radikalov kot pri mirovanju.

Slika: astaksantin pridobivajo iz alge!

Naravni astaksantin verjetno krepi ljudi in povečuje njihovo vzdržljivost ravno zaradi svoje antioksidacijske in protivnetne aktivnosti v mitohondrijih, ki proizvajajo energijo.

Na Japonskem so opravili raziskavo, v kateri so merili učinek naravnega astaksantina na koncentracijo mlečne kisline v mišicah. Mlečna kislina je nezaželen stranski produkt telesne vadbe, ki se nalaga v mišicah in med vadbo povzroča bolečine. Zmanjšanje koncentracije mlečne kisline v mišicah poveča našo vzdržljivost.

Raziskavo so opravili na dvajsetletnih moških; ena skupina je štiri tedne jemala 6 mg naravnega astaksantina na dan. Druga skupina je jemala placebo. Vsem so izmerili količino mlečne kisline v mišicah pred tekom na 1200 metrov in dve minuti po njem. Rezultati so bili zelo pozitivni: tisti, ki so jemali astaksantin, so imeli v mišicah 26 % manj mlečne kisline kot tisti, ki so jemali placebo (Sawaki et al, 2002).

Zanimiva je tudi raziskava, ki je bila leta 2001 izvedena na 247 ljudeh, starih od 20 do 87 let. 146 jih je imelo težave z oteka njem sklepov po vadbi. Po jemanju astaksantina jih je 88 % poročalo o izboljšanju glede otekanja sklepov in mišic (Guerin, et al, 2002).

Naj omenimo, da je tudi v poskusih, ki so jih opravili na miših, naravni astaksantin močno povečal vzdržljivost miši. Pri enem od poskusov so preizkušali vzdržljivost miši pri plavanju. Miši, ki so jim dajali astaksantin, so preplavale veliko večjo razdaljo, preden so se izčrpale. Pri miših iz obeh skupin so izmerili vsebnost laktoze (mlečnega sladkorja) v krvi in ugotOVili, da je bila vsebnost pri miših, ki so jim dajali astaksantin, občutno manjša kot pri miših v kontrolni skupini. Zanimiv je še en učinek astaksantina: zavira kopičenje maščob v organizmu, ker pospešuje porabo maščobnih kislin kot vira energije (Ikeuchi et al, 2006).

V drugem poskusu, ki so ga opravili na Medicinski univerzi v Kjotu na Japonskem, so nekatere miši prisilili, da so tekle, dokler se niso povsem izčrpa le. Miši v kontrolni skupini A niso tekle,
prav tako niso dobile astaksantina. Miši v skupini B so tekle do popolne izčrpanosti, niso pa dobile astaksantina. Miši v skupini C so tekle do popolne izčrpanosti, pred tem pa so jim dajali naravni astaksantin. Po telesni aktivnosti so mišim pregledali srčne in mečne mišice, da bi ugotovili posledice delovanja oksidacije. Raziskovalci so pri skupini C ugotovili manjšo prisotnost različnih markerjev, ki kažejo stopnjo oksidacijskih poškodb, in sicer tako v srčnih kot mečnih mišicah. Ustrezno so ugotovili tudi manjši obseg oksidacije v plazmi. Celične membrane v mišicah skupine, ki je dobivala astaksantin, je peroksidacija občutno manj prizadela. Enako velja za poškodbe na DNK in proteinih, ki so bile pri tej skupini bistveno manjše. Pri miših, ki so dobile astaksantin, so ugotovili zmanjšanje vnetja mišic za 50%. Ugotovili so, da se astaksantin v miših absorbira in prenese v skeletne mišice in srce, medtem ko se večina drugih karotenoidov akumulira v jetrih in je njihova prisotnost v drugih perifernih tkivih (tudi srčnih in skeletnih mišicah) razmeroma skromna. Zaradi te svoje lastnosti je astaksantin nadvse primeren za odpravljanje oksidacijskega stresa v mišicah, saj uspešno nevtralizira reaktivne vrste kisika, poleg tega pa deluje tudi protivnetno (Aoi et al, 2003).

Edinstvena lastnost naravnega astaksantina je torej, da lahko prodre v zadnje kotičke telesa (v možgane, oči, srce, mišice in celo kožo), česar večina drugih antioksidantov in karotenoidov ne zmore. Tam se bori proti oksidaciji in vnetjem in jih tako varuje pred poškodbami.

Če povzamemo - ob vsem naštetem ni težko ugotoviti, da bi astaksantin pravzaprav moral postati nepogrešljiv pripomoček vsakega športnika, saj njegovo uživanje prinaša vrsto koristi:

1) krepi moč in vzdržljivost,
2) odpravlja bolečine v mišicah in sklepih po naporni vadbi,
3) omogoča hitrejšo regeneracijo,
4) mitohondrijem, ki proizvajajo energijo, nudi protivnetno in antioksidacijsko zaščito ter
5) zmanjšuje obseg poškodb celičnih membran in DNK.