Ialuxid - terapija aken v luči bakterijske rezistence!

11. marec 2018 3689

Acne vulgaris (akne) so najpogostejše vnetno obolenje kože, ki prizadene več kot 80 % mladostnikov v razvitih državah. Akne prizadenejo dlačno-lojnično enoto kože, imenovano pilosebacealna enota. Najpogosteje se pojavijo na obrazu, prsih, hrbtu in ramenih, kjer je dlačno-lojničnih enot veliko.

Akne so kronično obolenje kože, ki lahko vztraja tudi v odrasli dobi. Raziskava v Nemčiji je pokazala, da so akne še vedno prisotne pri 64 % oziroma 43 % ljudi v starostnih obdobjih 20-29 let oziroma 30-39 let.

Za nastanek aken so pomembni štirje glavni dejavniki:

• povečana tvorba sebuma (loja),

• kolonlzacija z bakterijo Propionibacterium acnes in nastanek biofilma.

• povečana keratinizacija in nastanek mikrokomedona

• vnetje folikla in perlfolikularnega tkiva.

Akne se najpogosteje pojavijo zaradi hormonskega delovanja na lojnično-dlačno enoto. Primarna okenska lezijo, iz katere nastanejo vse druge oblike aken, je mikrokomedon, zamašek iz nakopičenega sebuma in odluščenih epitelnih keratlnocitov. Ko mikrokomedon preide v vidno obliko, govorimo o odprtem ali zaprtem komedonu, ki sta nevnetni obliki aken. Pomemben dejavnik v razvoju vnetnih aken je bakterija Propionibacterium acnes, ki kot del običajne flore naseljuje lasne folikle. Pri ljudeh s preobčutljivostjo za to bakterijo se iz mikrokomedonov razvijejo vnetne oblike aken, papule in pustule, ki so lahko površinske ali globoke. Napredovanje slednjih vodi k nastanku najtežjih oblik: nodul, cist in konglobatnih aken.

Zdravljenje je odvisno od oblike in izraženosti aken. Za zdravljenje blagih do zmernih aken se najpogosteje uporabljajo lokalni retinoidi, benzoilperoksid (BP), dermalnl In sistemski antibiotiki ter hormonska terapija.

PROBLEM ANTIBIOTIČNE REZISTENCE P. acnes

Čeprav je izbor antibiotikov za zdravljenje aken relativno omejen, jih dermatologi nesorazmerno veliko predpisujejo. Najpogostejša antibiotika za dermalno uporabo sta klindamicin in eritromlcin ter tetraciklini za sistemsko terapijo. Vsi omenjeni delujejo bakteriostatično in ne baktericidno in zato bolj verjetno prispevajo k pojavu rezistentnih sevov P. acnes. Akne so poleg tega kronično obolenje s številnimi zagoni, dermalni in/ali sistemski antibiotiki se za zdravljenje uporabljajo daljši čas in s ponovitvami, kar tudi poveča selektivnl pritisk za pojav bakterijske rezistence. številne države poročajo o rezistenci pri več kot polovici izolatov P. acnes, pretežno na dermalna antibiotika eritromicin in klindamicin. Najnovejše ameriške in evropske smernice za zdravljenje aken odsvetujejo monoterapijo z dermalnimi/sistemskimi antibiotiki.

BENZOILPEROKSID IN VODIKOV PEROKSID V TERAPIJI AKEN

BP je v terapiji aken podobno učinkovit kot dermalni antibiotiki, a ne povzroča rezistence. Lahko se ga uporabi kot monoterapijo ali v kombinaciji z lokalnimi retlnoidi. Uporaba BP ob zdravljenju z dermalnim antibiotikom/lokalnimi retinoidi poveča učinkovitost terapije in zmanjša tveganje za pojav rezistence.

BP se za zdravljenje aken uporablja že več desetletij. Po aplikaciji na kožo se v lojničnem foliklu sprostijo kisikovi radikali, ki delujejo baktericidno. Zmanjšuje tudi hiperkeratinizacijo in tvorbo mikrokomedonov.

Za uporabo v terapiji aken postaja vse bolj zanimiv tudi vodikov peroksid (VP). s podobnim mehanizmom delovanja kot BP in primerljivo učinkovitostjo, študija, ki jo je izvedel Milani s sodelavci, je potrdila, da stabilizirani VP pri lokalni terapiji blage in zmerne aknavosti učinkovito zmanjša število vnetnih in nevnetnih aken. Tudi kasnejše študije ugotavljajo učinkovitost pripravkov z VP pri obravnavi blagih do zmernih aken. Dodatni prednosti VP v primerjavi z BP in večino drugih lokalnih terapij sta manjše tveganje za lokalno draženje in za pojav fotosenzitivnosti.