Kronične vnetne črevesne bolezni - 2. del

2. september 2011 55516

Vsak bolnik ima svoje tegobe, vendar veljajo splošne značilnosti za obe posamični bolezni. Za Crohnovo bolezen je značilno, da se pojavlja v presledkih na katerem koli delu prebavil. Pri tem ne govorimo le o razjedah na črevesju, temveč tudi v želodcu in v ustih ali pa katerem koli odseku prebavne cevi. Sluznico v ustih lahko prekrijejo bele aftozne razjede, ki so zelo boleče.

Najhujše oblike Crohnove bolezni lahko povzročijo brazgotinjenje prebavnega trakta, napredovanje bolezni pa lahko vodi v zaporo črevesja. Najhuje je, če razjede predrejo črevesno steno in prizadenejo druge notranje organe. 20 % bolnikov s Crohnovo boleznijo ima prizadeto debelo črevo, 35 % ima prizadet spodnji del tankega črevesja, pri približno 45 % bolnikov pa sta prizadeta tako debelo kot tanko črevo.

Slika: Zdravi in vneti kolon pri ulceroznem kolitisu

Splošni simptomi te bolezni so:
-    driska z veliko sluzi in primesjo krvi,
-    bolečine v trebuhu,
-    občutek tiščanja na blato.

Običajno se tem znakom pridružijo še nekateri spodaj našteti:
-    slabo počutje,
-    utrujenost,
-    zmerno povišana telesna temperatura,
-    bledica zaradi slabokrvnosti,
-    nihanje razpoloženja,
-    nočno znojenje,
-    vetrovi,
-    slab apetit,
-    kožne spremembe …

Bolniki ob izbruhu bolezni velikokrat shujšajo, pri otrocih pa sta pogosto upočasnjena razvoj in rast.
Za Crohnovo bolezen je značilen doživljenjski potek bolezni z vmesnimi izbruhi in izboljšanji. Obdobje izboljšanja imenujemo remisija, ko bolezen obmiruje. Zdravljenje, katerega cilj je le doseganje remisije, imenujemo simptomatsko zdravljenje. Je predvsem protivnetno. Vnetja se pojavljajo na istih ali različnih predelih črevesja, po ozdravitvi tamkajšnjega čira pa se lahko razširi na druge predele. Crohnova bolezen naj ne bi vplivala na dobo bolnikovega življenja.
Pri ulceroznem kolitisu je vnetje omejeno na debelo črevo in danko. Vnetni proces zajame sluznico celotnega širokega črevesja brez vmesnih neprizadetih delov sluznice.
Pri ulceroznem kolitisu so znaki, kot so večkrat dnevno odvajanje, driska in kri na blatu, bolj značilni kot pri Crohnovi bolezni. V primeru, da se bolezni ne da pozdraviti z zdravili, se nekateri bolniki odločijo, da jim kirurgi odrežejo oboleli del črevesja. Ker je to njegov zadnji del, lahko kirurgi »podaljšajo« tanko črevo, ki prevzame vlogo debelega črevesa. Posledica je rednejše odvajanje, bolniku je omogočeno življenje brez neprestanih bolečin in zdravil. Težava pa nastopi, ker se bolezen na ta način ne pozdravi. Lahko pride do ponovnega izbruha na drugem delu črevesja.

KVČB in nosečnost

Starši, ki so zboleli zaradi kronične vnetne črevesne bolezni, imajo prav tako lahko otroke. Njihova plodnost je sicer zmanjšana v času akutnih izbruhov in v času jemanja zdravil. Za to je poskrbela tudi mati narava, saj mora biti za prihod otroka vse čim bolj optimalno.
Priporočljivo je, da ženska v času nosečnosti ne jemlje zdravil, če ni v fazi izbruha bolezni. Praviloma bolezen ostane celo nosečnost v podobnem stanju. Če pride do zanositve v času bolezni, je sicer nekaj več možnosti za spontani splav, vendar je še vedno veliko možnosti, da ženska lepo donosi in rodi zdravega otroka.
Pred načrtovanjem nosečnosti so priporočljivi vsi pregledi, ki sem jih že omenila, razen rentgena, kajti sevanje lahko kasneje slabo vpliva na otroka. Tudi operacije, ki so potrebne za lajšanje Crohnove bolezni ali ulceroznega kolitisa, načeloma ne povzročajo velikih težav. Lahko pride do težav zaradi zdrsa debelega črevesa ob rojevanju, vendar se o tem lahko že pred porodom posvetujemo z zdravnikom, s katerim se lahko dogovorimo tudi za carski rez.
V času nosečnosti stanje bolezni obmiruje. Če je bila anemija prisotna že ob spočetju, bo prisotna do poroda. Če pa je ženska v remisiji, bo verjetno v tem stanju ostala do poroda. Možnost, da ženska na novo zboli za KVČB med nosečnostjo, je enaka kot za vse druge nenoseče ženske.
Otrok, katerega roditelj ima KVČB, ima malo - okrog 1 % več možnosti, da bo zbolel, kot otrok, ki nima bolnih staršev. Če pa sta oba starša bolna, se ta možnost poveča na 35 %. Prav tako na otroka ne vpliva, če mati med dojenjem jemlje zdravila. V mleku je namreč prisoten le majhen, skoraj neznaten del teh tablet. Noseča ženska, ki ima KVČB, lahko med nosečnostjo normalno je. Njena prehrana naj bo raznolika, ne preveč mastna.

ZDRAVLJENJE

Zdravila:

Zdravljenje KVČB je simptomatsko, kar pomeni, da zdravimo simptome bolezni. Pristop k zdravljenju KVČB je trojen:
-    z zdravili,
-    z dietno prehrano,
-    s kirurgijo.
Ločimo dve fazi zdravljenja. Ena je zdravljenje zagonov bolezni v izbruhu, njen namen je odpraviti vnetja in druge bolezenske znake. Druga faza pa je vzdrževalno zdravljenje, zaradi katerega bolnik ostaja v remisiji.
Najpogosteje uporabljamo kortikosteroide, to so hormoni, ki jih naše telo v manjši meri proizvaja v nadledvičnih žlezah. Uspešni so 80 % pri zdravljenju ulceroznega in neopredeljenega kolitisa, pa tudi pri Crohnovi bolezni. Uporabljamo jih le v prvi fazi zdravljenja, saj so neučinkoviti pri vzdrževanju remisije, poleg tega pa imajo veliko stranskih učinkov. Ti stranski učinki so:

•    povišan krvni pritisk,
•    vnetje sluznice v želodcu,
•    prekomeren apetit,
•    zabuhlost,
•    akne,
•    povišan krvni sladkor,
•    motnje spanja,
•    spremenljivo razpoloženje,
•    otekline nog,
•    upočasnitev rasti,
•    redčenje kostnine

Učinki so vidni že po nekaj dneh, zaradi vseh stranskih težav pa ga ukinemo, kolikor hitro je mogoče. Prejemamo ga lahko v obliki tablet, ampul, klizme, pene …

Ločimo tudi dve vrsti kortikosteroidov (KTS):
I.    Sistemski KTS se absorbirajo v tankem črevesu in s pomočjo krvi potujejo in delujejo v telesu.
II.    Topični KTS pa delujejo na vneti del črevesja. Imajo tudi manj stranskih učinkov, vendar so uporabni le za Crohnove bolnike, ki imajo vnet zadnji del tankega in začetek debelega črevesja.
Mesalazin in sulfasalazin uporabljamo za drugo fazo zdravljenja. Za zdravljenje se pogosteje uporablja mesalazin, saj ima manj stranskih učinkov. Sulfasalazin pa uporabljajo le pri bolnikih z bolečimi sklepi. Redki stranski učinki pri mesalazinu so:
I.    glavoboli,
II.    slabosti ali bolečine v trebuhu.

Imunosupresivna zdravila: (azatioprin in 6-merkaptopurin)
Na telo delujejo tako, da zavirajo sintezo nukleinskih kislin. Uporabljamo jih v primeru, da bolnik težko prenaša stranske učinke kortikosterodiov. Lahko uporabljamo celo kombinacijo obeh zdravil, pri kateri lahko zmanjšamo količino kortikosteroidov. Potrebujejo dalj časa, da umirijo bolezen. Proizvajajo jih predvsem v tabletkah, poznamo Imuran in Puri-nethol. Tudi ta zdravila imajo nekaj neželenih stranskih učinkov:
•    slabost,
•    zaviranje kostnega mozga,
•    izpadanje las,
•    vnetje trebušne slinavke,
•    bolečina v sklepih,
•    okvara jeter in ledvic,
•    driska …
Pri vzdrževanju remisije uporabljamo tudi metotrexat, predpisan pa je samo tistim bolnikom, ki ne prenašajo ostalih, prej naštetih zdravil. Prav tako ima tudi omenjeno zdravilo veliko stranskih učinkov, ki so podobni kot pri imuranu.
terapije, ki zdravijo izbruh bolezni:    Zdravljenja, ki vzdržujejo remisijo:
kortikosteroidi (medrol)    mesalazin in sulfasalazin
imunosupresivna zdravila    metotrexat
ciklosporin    (večinoma) prehransko zdravljenje
antibiotiki (metronidazol in ciprofloksacin)    homeopatija
biološka zdravila    psihološko zdravljenje
kirurški posegi    šport
imunska terapija
bioresonanca

Za umirjanje zagonov bolezni lahko poleg kortikosteroidov ali imunosupresivnih zdravil uporabljamo še ciklosporin, ki zavira limfocite T in makrofage. Ima veliko stranskih učinkov, poleg tega pa bolezen kmalu spet izbruhne, ko prenehamo jemati tablete.
Pri akutnem izbruhu lahko predpišemo tudi posebne antibiotike. Kot sem že omenila, bolezen lahko povzroči bakterija ali virus, imunski sistem pa se premočno odzove in prihaja do vnetij. Od antibiotikov sta najpogostejša metronidazol in ciprofloksacin. Prvi učinkuje proti anaerobnim bakterijam. Pri dolgotrajni uporabi lahko pride do okvare prevajanja po živcih. Ciprofloksacin učinkuje proti Gram pozitivnim in negativnim bakterijam, vendar lahko vpliva na rastni hrustanec.

Prehransko zdravljenje

DODATEK K NORMALNI PREHRANI
Zaradi KVČB in njenih vnetij imajo bolniki oslabljeno črevo. To pomeni, da tudi v času bolezni črevo skozi svoje stene ne vsrka dovolj hranilnih snovi, ki jih potrebujejo. Zaradi kroničnih vnetij pa imajo bolniki še večje potrebe po energiji. Da slaba absorbcija ne bi vplivala na rast in primanjkovanje drugih snovi v telesu, zdravniki priporočajo posebne napitke, v katerih so vse potrebne snovi za življenje.

OSNOVNA PREHRANA
Pri nekaterih bolnikih je stanje tako slabo, da ne morejo niti jesti, zato Jih hranijo preko nosno-želodčne sonde ali pa dobivajo hrano v obliki infuzije. Nekateri pa svojo bolezen zdravijo s posebno dieto, ki je sestavljena iz t. i. belega napitka. Ta tekočina je preračunana glede na telesno težo in vnaša v telo toliko kalorij, kolikor jih potrebuje, pri tem pa ne pospešuje bolezni oziroma ne draži vnetih delov črevesja. Njene snovi pa se vsrkajo že čisto na začetku tankega črevesja. Največja prednost zdravljenja s prehransko dieto je v tem, da nima stranskih učinkov.

Biološka zdravila

Biološka zdravila uničijo celice, ki sodelujejo pri nastanku vnetja. Prejema se ga preko infuzij. Lahko pride do infekcij, zato je potrebno biti pri tem kar najbolj pazljiv. Namenjen je predvsem vzpostavljanju remisije, vendar lahko služi tudi kot vzdrževalec mirnega stanja. Zapleti lahko nastanejo tudi, če telo proti zdravilu, ki je sestavljeno iz njemu tujih beljakovin, ustvari protitelesca. Pri tem porablja dodatno energijo in se še bolj poškoduje.

Kirurško zdravljenje
Ulcerozni kolitis se v skrajnem primeru zdravi tudi s kolektomijo, pri kateri kirurgi odstranijo široko črevo, ki si zaradi bolezni ni več opomoglo, in naredijo nekakšen »nadomestek« iz tankega črevesja, ki zatem služi namesto danke.
Pri Crohnovi bolezni pa bi večkratno odstranjevanje delov črevesja vodilo v preveliko izgubo prebavne poti. Zato pri tej bolezni kirurgi zelo redko izvajajo operacije.

Imunska terapija
Obstaja tudi nekaj najnovejših teorij, ki niso potrjene. Znanstvenike zanima, kako bi lahko zdravili avtoimune boezni, kot so multipla skleroza, sladkorna bolezen, astma ali KVČB. Med drugim sem našla v reviji Science zanimivo teorijo, kjer je Richard Burt ozdravil multiplo sklerozo. S citostatiki je uničil imunski sistem bolnika in pustil, da se je ponovno razvil iz matičnih celic.
Bolnik je zdravljenje preživel. Vendar se moram držati reka: 'Eden ni nobeden'. Ni nujno, da je ta terapija priporočljiva. Njena največja nevarnost je v tem, da je človek v času obnavljanja imunskega sistema zelo dovzeten za kakršno koli drugo okužbo. Večina bolnikov s KVČB pa ni v tako hudem stanju, da bi bilo smiselno tako veliko tveganje.
Morda je bil to bolj čudež kot uspešno zdravljenje. Meni kot bolnici s KVČB pa je všeč misel, da raziskovanja potekajo in da bodo nekoč že izumili terapijo, ki bo mojo bolezen odpravila. Če bi namreč odkrili način, da pozdravijo avtoimuno bolezen, kot je multipla skleroza, bi morda v prihodnosti lahko pozdravili tudi KVČB.

AVTOIMUNOST
Avtoimune bolezni so tiste bolezni, pri katerih telo napada samo sebe iz neznanih razlogov. Ob nekem dejavniku je lastno tkivo označilo za tuje in ga zato napada. Bistvo te terapije je v tem, da se bolnikov imunski sistem prenovi in zopet razlikuje med lastnim in tujim tipom celic.
Mi smo življenjsko odvisni od našega imunskega sistema, ki je edinstven, saj nas brani pred mikroorganizmi, ki so vedno bolj odporni na antibiotike. Bojuje se proti virusom, saj zdravil zanje sploh ne poznamo. (Razen cepiv, ki pa »zdravijo« tako, da v naše telo spustijo okrnjen virus. Telo ga prepozna kot tujka in ustvari protitelesa. Torej se sam brani.) V nekaterih primerih pa je začelo telo napadati samo sebe.