Motnje hiperpigmentacije kože - 1. del

Motnje pigmentacije kože so skupina kožnih bolezni, pri katerih imamo bodisi preveč ali pa premalo kožnega pigmenta melanina. Lahko zajamejo omejen predel ali celotno površino kože. V globljem delu kože se nahajajo pigmentne celice, melanociti. V njih nastaja kožno barvilo, melanin, ki se skladišči v posebnih cisternah, melanosomih. Vsak melanocit je s  podaljški, podobnimi lovkam hobotnice, povezan s 36 celicami kože, keratinociti. 
Osnovna pigmentacija kože belcev je genetsko določena in jo glede na njen ten in sposobnost pigmentiranja delimo na štiri fototipe. Tip 1 je keltski tip, ki ima rdeče lase in modre oči, koža na soncu zmeraj pordi in nikoli ne porjavi. Tip 4 je mediteranski tip s temnimi lasmi in temnimi očmi, koža skoraj nikoli ne pordi in zmeraj temno porjavi. UV svetloba sonca in solarijev poškoduje jedra celic in druge organe celice, pigmentiranje kože je le obrambni mehanizem, ki to delno prepreči. V primeru obsevanja kože in melanocitov z UV svetlobo se melanin, uskladiščen v melanosomih melanocita, preko podaljškov prenese v keratinocite in jih zaščiti pred nadaljnjimi poškodbami, kar opazimo kot porjavitev kože.
Pri motnjah pigmentacije lahko opazimo pomanjkanje kožnega/ barvila - hipopigmentacijo - kot svetlejše ali bele lise, ali povečanje pigmentacije - hiperpigmentacijo - kot svetlo ali temno rjave lise. Pri veliki večini bolezni, ki jih povzročajo, ne gre za življenje ogrožajoče bolezni, pač pa lahko močno vplivajo na kvaliteto življenja in predstavljajo veliko psihično beme za bolnika.
Najbolj znana bolezen pomanjkanja pigmenta je vitiligo. Gre za avtoimunsko bolezen, kjer so napadeni melanociti, in za katero danes še ne poznamo učinkovitega zdravila. Obstajajo še številne druge kožne bolezni, kjer pride do hipopigmentacij, kjer je zdravljenje dolgotrajno, lahko povezano s stranskimi učinki, uspeh pa je lahko majhen, začasen ali ga sploh ni. Le redko pride do popolne pigmentacije, kar se ponavadi zgodi, če zdravljenje pričnemo na začetku bolezni. Tematika hipopigmentacij je zelo obširna in presega namen tega sestavka.
Veliko več ljudi ima težave s hiperpigmentacijo kože kot pa s pomanjkanjem pigmenta. Ta je najpogosteje omejena na določen del kože, redko se pojavi hiperpigmentacija po celotni površini kože, ki je posledica nekaterih notranjih bolezni.
 

Slika - nanašanje tretmaja za hiperpigmentacijo!

Najpogostejše oblike prekomerne pigmentacije kože so melazma, hiperpigmentacija kože po vnetju (ang. post-inflammatory hyperpigmentation, PIH) ter poikiloderma Civatte. Čeprav se diagnoze vseh treh slišijo tuje, so tako pogoste, pravzaprav ni  loveka, ki ne bi poznal vsaj koga, s temi motnjami pigmentacije. Poleg teh obstajajo še številne druge hiperpigmentacije v sklopu  različnih dermatoloških in sistemskih bolezni.

Melazma je pogosta hiperpigmentacija žensk v rodnem obdobju, redko se pojavlja tudi pri moških. Najpogosteje se pojavi na soncu, na izpostavljenih delih obraza. Na srednjem delu čela, v okolici ust ali na licih se pojavijo na obeh straneh obraza simetrično razporejene rjave lise. Večinoma se melazma pojavi v poletnem času, med nosečnostjo, ob jemanju hormonskih kontraceptivov in v približno tretjini primerov tudi brez očitnega razloga. Pigmentacija lahko po nosečnosti ali po prekinitvi kratkotrajnega jemanja kontraceptivov tudi izgine, večinoma pa samo zbledi v zimskem času in ponovno opazno potemni ob prihodu poletja. Vzroki nastanka niso pojasnjeni, velik vpliv pa nedvomno imajo UV žarki sonca, žarki solarija, ženski hormoni pa tudi infrardeči žarki. 

Avtor: Sandi Luft dr. med., spec. dermatovenerolog

Priporočeni izdelki:

Uriage Depiderm SPF50, 30 mL

Dnevna nega za preventivo nastanka novih ter širjenje že obstoječih neizenačenih hiperpigmentacij...

Lierac krema za beljenje z ZF 12, 50 mL

Nežna zelo lahka vlažilna krema proti nepravilnim hiperpigmentacijam...